Med telesom in razumom. Izvajalec klasične glasbe v postmodernizmu
Obstajajo trije idealni tipi (Max Weber) izvajalca zahodne klasične glasbe. Ti tipi opredeljujejo njegov odnos do drugih akterjev glasbene prakse – skladatelja, glasbenega dela in publike. Romantičnemu virtuozu glasba predstavlja sredstvo, prek katerega navdušuje občinstvo s svojo osebnostjo in tele...
| Main Author: | |
|---|---|
| Format: | Article |
| Language: | deu |
| Published: |
University of Ljubljana Press (Založba Univerze v Ljubljani)
2017-06-01
|
| Series: | Muzikološki Zbornik |
| Subjects: | |
| Online Access: | https://journals.uni-lj.si/MuzikoloskiZbornik/article/view/7409 |
| Summary: | Obstajajo trije idealni tipi (Max Weber) izvajalca zahodne klasične glasbe. Ti tipi opredeljujejo njegov odnos do drugih akterjev glasbene prakse – skladatelja, glasbenega dela in publike. Romantičnemu virtuozu glasba predstavlja sredstvo, prek katerega navdušuje občinstvo s svojo osebnostjo in telesnostjo. Nasprotno pa morata osebnost in telesnost modernističnega virtuoza ostati čim bolj skriti, da se lahko v polnosti izrazi glasbeno delo (Lydia Goehr), ki je plod intelektualnega dela skladatelja. Postmoderni virtuoz skladno z značilnostmi dobe kombinira lastnosti prej obstoječih tipov (pastiš, palimpsest), poleg tega pa ga bistveno opredeljuje vpetost umetnosti v sistem poznega kapitalizma in postmoderna izguba specifičnosti estetske izkušnje (Fredric Jameson). |
|---|---|
| ISSN: | 0580-373X 2350-4242 |